126. – 144. dan: kitajska

“go to the left .. to the big white plane!” je z roko pokazal gospodič na letališču v kuala lumpurju (lcct), kjer se lahko precej prosto sprehajaš med parkiranimi letali in mogoče vstopiš celo na napačnega. midva sva z velikim belim letalom air asie pristala v šanghaju.

note to self: z vso prtljago ne uporabljaj metroja v rush hour, ker takrat je kitajcev še več kot ponavadi. skoraj so me speštali in če bi imela prostor, bi se najbrž sesula. drugi note to self: pot od metroja do hotela preveri na google maps. mogoče “just around the corner”, pomeni dva kilometra in potem “around the corner”.

kitajska res diši po sladko kislem, včasih ne tako prijetno. ljudje precej sproščeno na glas rigajo, zehajo in vse ostalo. pogledajo te od glave do peta precej očitno ter potem pokomentirajo kolegu. tudi midva se lahko brez zadržkov med seboj pogovarjava v angleščini, saj naju skoraj nihče ne razume. vsekakor se lahko z veliko pantomime in nasmehov dogovoriš za vse. še bolje je, če imaš željeno destinacijo zapisano na listku v pismenkah :)

na želežniški postaji v xianu sva se na postaji odpravila do okenca za informacije. gospa je že imela pripravljen listek z možnimi rešitvami za probleme angleško govorečih turistov. bilo je nekaj v smislu: to book a train ticket, go 100 meters to the left. if you want to go to the terracotta warriors, go left and take bus no.169. toilet is inside the building.

vlaki na kitajskem so super in so bili tudi najino glavno prevozno sredstvo. posebno doživetje je za večerjo srkati instant nudle na mizici ob oknu, med tem ko se mimo sprehajajo kitajski gospodje v dolgem spodnjem perilu ter mehkih copatih. potem te vsi gledajo, kako splezaš na zgornji pograd in zjutraj kako se ves zaliman spraviš dol. nato je čas, da začnemo pogovor: o tem, kako sva tako visoka in za koliko sem kupila svoje kavbojke, ki gospodu izgledajo res good quality. sledi ogled trgovčeve kolekcije najlonk na telefonu in ko se s P. strinjava, da so nama ene pogojno celo všeč, jih gospod potegne iz svoje potovalke ter mi jih podari.

jedla sva vse kaj drugega kot pa kar ponujajo v kitajskih restavracijah pri nas doma. ne vem točno kaj, bilo pa je različno okusno in velikokrat zelo pikantno. včasih je situacijo rešil tudi fast food, zmagovalka pa je vsekakor hrustljava račka iz pekinga (po osvojenem zidu).

 

shanghai

 

zhangijiajie

 

xian

 

pingyao

 

jinshaling

kitajska ni bila v načrtu. a sem vesela, da sem jo doživela v najboljši družbi in v vsem pomladnem mrazu ter sivini. lahko vam opisujem, kako in kaj je bilo, ampak dokler natakar pred vas (rutinsko) z vso ihto ne vrže pogrinjka in na koncu še vrnjen denar, spotoma pa še rigne in pljune čez ramo … eksotika posebne sorte.

 

error: Content is protected !!