kjer sem začela, tam bom končala. v indiji koromandiji. trije dnevi ter pol. prvi za privajanje na 40 stopinj ter strmenje v ventilator. drugi za raziskovanje kolkate z lokalnim vodičem: 100 letni tramvaj (ki vozi čez park, kjer pastirji pazijo na črede koz), cvetlična tržnica, howrah bridge – na katerem prijetno pihlja čez mamo gango, ulice brez imen z veliko napisi … tretji dan je bila velika noč brez pirhov in šunke, ampak s super egg roll-om. četrti dan sem šla pozdravit otroke na piali ashar alo. potem se mi je kar milo storilo, ko me je ena izmed učenk vprašala, če pridem naslednji dan spet … jaz pa sem odhajala na vlak. in na taxi proti letališču. za slovo od indije še manjša prometna nesreča, k sreči z več vroče krvi kot pa skrivljene pločevine. bolečine v vratu so do slovenije že minile :) potem je minilo tudi nekaj prijetnih dni doma in nato je indija rekla, da še ni konec in da mi je v spomin podtaknila še bolezen. tako to je … ne ostane prazen lonec.
z veseljem pogledam nazaj in tule je kratek pregled s povezavami na prejšnje objave:
pot, očitno brez pravega načrta :D
varanasi je kul. oblečene koze tudi :)
kamelji sejem … good price, my friend!
še bolj na vzhod: kuala lumpur, phompenh in vietnam
indonezija … upam, da se še vrnem.
za fotografije hvala eriki, katarini, meti, pablu in heidi.
po tem, ko sem se že navadila opazk o tem, da “barve” pa začuda nimam in da sem rahlo zasanjana in odsotna, sem se tudi že naveličala odgovarjati na vprašanja o tem, kako je bilo. ja, fajn, seveda. ampak dragi moji, dokler ne spakirate in greste, ne vem, če je smiselno, da karkoli razlagam. mogoče samo to, da nisem pol leta ležala na plaži. da ni bilo vedno lahko in da mi ni bilo kaj dosti stvari prinešenih k nosu. nahrbtnik je bil včasih že nesramno težak, prebavne motnje nadležne in ljudje okrog mene nevzdržni. skupaj s komarji, seveda. občutek osamljenosti in nemoči, strahu, (ne)zaupanja … ampak na to pozabim, ko pomislim na zgubljanje po ulicah, neskončne ure na vlakih, presmejane večere, prebedene noči, sončne vzhode in jutranji chai. dneve brez urnika in pravil. toliko obrazov, radovednih oči in sramežljivih nasmehov … prijaznih neznancev pa tudi tistih, ki to več niso.
hvaležna sem, da sem padla na zemljo, kjer pač sem. staršem, ki so me vzgajali tudi v potovanjih in razumejo, da “moram” iti. da imam prijatelje, ki pišejo dolge maile in se zbudijo predčasno, samo zato, da premagamo časovno razliko preko skypa. za nekoga, ki me brez problema prepriča, da grem iz poletja v zimo ter me s poljubom pričaka na letališču.
hvala vsem, ki ne pobegnete izpred mojega objektiva.
hvala vam, ki ste brali zapise z moje poti na vzhod. mogoče pa še kaj napišem ;)
