… pa ne o ziki, olimpijskih igrah ali karnevalu, temveč zgolj nekaj doživetij v besedah, začinjenih s fotografijami iz male modre plastične škatle.

od dne, ko sem v kambodži spoznala P., poslušam o braziliji. o sambi in chorru, prijaznih ljudeh, presežkih in razlikah, tapioki in fešoadi … pravzaprav ravno dovolj, da me ni bilo težko prepričati, da greva (hm, če nisem celo sama predlagala ;).
spakirala sva dva šolska nahrbtnika, spila mate, se usedla na mestni avtobus št. 37 ter se odpeljala na letališče. pred terminalom je omamno dišalo po chorisu, ampak sva si rekla, da si jih privoščiva za zaključek poti.
iz buenos airesa sva najprej letela na argentinsko-brazilsko mejo, kjer se pretaka ogromna količina vode. narodni park Iguazu poleg mogočnih slapov zaznamujejo še roji metuljev, turisti s selfie sticki, visoka vlaga in večja koncentracija komarjev. se pa najdejo tudi “pozabljeni” slapovi, ki jih imaš lahko čisto zase. piko na i je dodal tudi najih hotel na koncu vasi, nepoznan pri bližjih sosedih in pravi podvig v neznano tudi za taksistko. sprehodi po razbeljeni rdeči cesti do trgovine in nazaj so znova in znova prinesli utrip zaspane vasice, sladoled pa je pregnal mojo tečnobo.
pri prečkanju brazilske meje me je prijazni uradnik razveselil, ko je ožigosal zadnjo prazno stran v mojemu potnemu listu – ali kako so se izpolnile moje otroške sanje :)
en dan sva šla še v paragvaj. tako, malo pogledat, kaj dogaja. z lokalnim busom čez mejo: na kosilo, k frizerju in po nakupih. našla sva prijazno gospo, ki je, vsaj po množici strank sodeč, prodajala nekaj dobrega. bilo je nekaj golažu podobnega, mehko meso, riž, zraven pa kuhana manioka (servirana v pvc vrečko). za enega izmed bolj okusnih obrokov na potovanju sva plačala 15000 guaranijev (cca 2 eur).
pri frizerju so imeli klimo in P. je k sreči prišel pod škarje k pravemu mojstru, ki ga je postrigel skoraj tako dobro, kot mini kitajka v zhangiage :) jp, obisk lokalnega frizerja spada pod prvovrstno izkušnjo daljnih dežel.
trgovin v cuidad del este ne manjka. originalne produkte prodajajo znotraj fancy shopping centrov, manj originalne pa zunaj na pločniku. you choose. :) na meji se nismo ustavili ne v eno, ne v drugo smer, tako da sva uspešno “prešvercala” en klobuk in dvoje kratkih hlač.
večerjala sva na brazilski strani, s Tadejo, ki sem jo spoznala na poti v benetke. ni kaj, svet je majhen. burger x-tudo in neka nesramno dobra sladica z marakujo. v največjem nalivu, ki ga kar ni hotelo biti konec, smo tekli na avtobusno postajo in še vedno lahko slišim, kako je par metrov pred nami zaječalo ogromno drevo, se prevrnilo na cesto ter pomečkalo bližnjo kolibo.

brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-1-2brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-2brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-2-2

najcenejši leti so ob nečloveških urah. recimo ob 4h zjutraj. v belo horizonte naju je čakal mali rdeč avtek, še prej pa na rent-a-car urejanje papirjev v portugalščini. noup, za angleščino še niso slišali. in tudi “ženska iz evrope” tu še ni najela avta. preko nešteto ležečih policajev (tudi na razritem makadamu) sva prispela do narodnega parka Serra do Cipo. brazilci vedo, kaj je to dober in bogat zajtrk, zato se nama zjutraj ni nikamor mudilo. pred hiško je kraljevala viseča mreža, v hladilniku pa lubenica. reke imajo tu odtenek kokakole in so odlične za ohladitev po kolesarjenju čez močvare s črnim blatom in mivkasto savano. če izvzamem ves mrčes in zaskrbljujoči pik neznanega žužka, je bilo super fajn.
v Belo Horizonte sva na nedeljskem art sejmu okušala še nekaj več brazilske kulinarike ter ploskala in se zibala v ritmih sambe in capoeire. všeč mi je bil ta utrip ulice – ljudje se zbirajo in pojejo, bobnajo, plešejo .. in zven brazilske portugalščine – kako poslušljiv jezik!

brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-3brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-4

ker sem bila v Braziliji prvič (P. pa osmič), je bila Bahia must see. črna Brazilija, pisane kolonialne hiške, afriška kultura in belo zabeljene plaže. na nekem blogu sva našla otoček Boipeba. ker je otok majhen in še ne prav turističen, pot traja malce dlje. dvigalo v spodnji del mesta, mestni bus, trajekt, bus s klimo, peš do pristanišča, 3 ure v pristanišču (kjer sva jedla kokice s sirom), najbolj star razmajan bus, gliser in voila, paradise is here! na otoku ni avtov, le konjske vprege in pa traktor-bus – to je traktor, ki vleče prikolico/voz s sedeži. za peščene poti, ki so v klancih posute s kokosovimi lupinami, je to to ali pa pot pod bose noge. če imaš dober tajming in upoštevaš, kdaj plima zalije poti, lahko otok prehodiš v enem dnevu. gneče ni, palme so, kolibice z domačo hrano in capirinjo tudi. namesto treh dni, sva ostala še enkrat toliko.

brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-5brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-6brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-8brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-3-2brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-7brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-9

naslednja postaja je bil mali, kolonialni Paraty – ker je non stop deževalo, se spomnim predvsem prihoda v mestece sredi noči in kako sem elegantno stopila v jarek, medtem, ko naju je google map sprehodil kilometer stran od hotela. čez dan je bilo preskakovanje luž vseeno zabavno, nakupovanje havainas pa še toliko bolj.

brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-10

za zaključek v stilu sva šla še v Rio. ugnezden med hribčki in balvani, obrobljen s sinjim morjem in tako raznolik, da ga je težko izkusiti v nekaj dneh, lahko rečem, da mi je všeč. sobico sva imela v hostlu v skupnosti Cantigalo, faveli, ki se razprostira na pobočju med slavnima Copacabano in Ipanemo. zakaj? zato, ker Rio nista samo prej omenjeni plaži, karneval in seksi telesca, zato, ker je hostel v načeloma varni (pacified) faveli, je super lepo reciklirano opremljen, daje priložnost zaposlitve domačinom in ponuja drugačno izkušnjo Ria. če nočeš gristi v kolena, te proti vrhu favele zapeljejo moto taxiji, na poti navzdol pa lahko spremljaš vsakodnevno dogajanje v labirintu uličic in stopnišč, majhnih trgovic, delavnic, barov, šolskega centra … zanimivo je, kako lahko iz dvigala, v katerega vstopiš v šoli v faveli, nekaj 10 nadstropij nižje izstopiš na ulici med mondenimi hoteli. plaže so presenetljivo čiste, “beach food” poceni in okusna, ženske v tangicah pa … hm, mene turistke z rdeče zapečenimi zadnjicami niso prepričale ;)
priporočam tudi free city tour – z dobrim vodičem vsak kamen dobi svojo zgodbo. ste vedeli, da so legendarne tlakovce pripeljali iz Portugalske, saj so z nečim morali obtežiti ladje, ki so prihajale po brazilsko naravno bogastvo?

brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-11brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-12brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-13brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-14brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-16brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-15brazilija_potovanje_brazil_travel_tamarabizjak-17

po 23 dneh sva prispela domov, v Buenos Aires, in dišalo je po asadu. – še vedno iščem besede in čas, da zapišem kaj o Argentini.

 

finančno poročilo o potovanju:
čas potovanja:  23 dni, februar-marec 2016
let do meje BUE-IGR: 200 eur (v istem času je bil tudi error fare iz VCE do Sao Paulo za 230 eur, jaz sem imela let do Buenos Airesa za 430 eur)
4 notranji leti v Braziliji: 250 eur na osebo
sobe: od 20 do 40 eur za sobo, zajtrk vključen
najem avta s polnim zavarovanjem za 4 dni: 120 eur
hrana, shopping, lokalni prevozi, luksuz …: cca 300 eur na osebo.
——–
celotno potovanje: 1300 eur na osebo (če potuješ v dvojini)
in pa: priporočam portugalsko govorečega sopotnika :)

 

fotografije so narejene s Holgo 135, trije filmi, nič photoshopa :)
error: Content is protected !!