45. – 52. dan: mumbai mix

mumbaj je noro mesto. toliko nasprotij, toliko obrazov! (menda okrog 26 milijonov.) just another india!

prvi teden sem preživela pri I., kataloncu, ki sem ga lani spoznala v varanasiju, letos pa za leto dni dela v mumbaju. živi v bandri, soseski, ki lahko spominja na vas ali pa beverly hills z vilami bolivudskih zvezdnikov. no, preferirala sem tisti vaški del; s tlakovanimi ulicami, hiškami z lesenimi pročelji, prijaznimi domačini in pristno tržnico na koncu ulice – vključno z ujedami nad smetiščem. muslimani, kristjani, hindujci … nalepke najljubšega boga/bogov/svetega verza krasijo vrata stanovanj, tudi v hiši, kjer sem se udomačila. gruljenje golobov na okenski polici je spominjalo na domačo sobico. fino je bilo spet imeti hladilnik in si zajtrk v miru pripraviti po svoje. naročiti najboljšo pico na dom in jo pojesti na kavču. imeti najljubšo trgovinico za vogalom, klepetati z gospodom iz pralnice in pozdraviti “ta glavne na vasi z “whats up”. tudi v starbucksu, ki je bil moj glavni dobavitelj interneta, so že kmalu znali pravilno črkovati moje ime. prijetni so bili tudi večerni sprehodi ob morju, ko skoraj začutiš svež zrak in se ne vidi umazane obale :) zelo suvereno že prečkam tudi večpasovnico. saj, semaforji so, ampak bolj za okras.

 

en dan sva šla na božično proslavo dobrodelne organizacije, ki se ukvarja z otroki iz bližnjega sluma. to je bil še najbolj božični dogodek letos. lepo so igrali in plesali in na koncu jim je božiček prinesel darila … ampak to je bil najbolj grozen božiček; z masko čez cel obraz in majhnimi luknjicami za oči, ni izgledal prav nič dobri mož. pa “marija z detetom” je bila tudi čisto navdušena :)

absurdno kot se za indijo spodobi, potem zjutraj vidiš, kako na pločniku spi deček v božičkovi kapi …

 

šla sva tudi v dharavi, največji slum v mumbaju (kjer sicer več kot 50% prebivalcev živi v slumih) … najprej je bilo precej vsakdanje, ko pa sva se enkrat zgubila v ozkih uličicah, kjer se dva človeka ne moreta srečati, brez da bi eden od njiju stopil v kuhinjo/spalnico neke družine … postane malo bolj grozno. po tleh je vodovodna napeljava in kanalizacija, pokrita ali ne z majajočimi ploščami, z vrha visijo kabli za lektriko … temno je. hiške so približno tri nadstropne, vanje se povzpnejo po ozkih lestvah. na manj kot dveh kvadratnih kilometrih živi 1 milijon ljudi! noro. prebivalci prihajajo iz različnih delov indije z željo, da bi si našli delo in tako lahko pomagali svojim družinam na podeželju. za stanovanja plačujejo najemnine “slum lordom”. živeti v slumu je najcenejša opcija bivanja v velemestu, kjer najemnine sicer konkurirajo ljubljanskim. urejena je električna napeljava in vodovod. voda, ki teče v jarkih je vseeno grozno sumljive barve, srečala sva tudi psa nežno zelene barve .. hmm … večina otrok hodi v šole in znajo angleško, odrasli delajo v slum industriji. večina slumov je bolj kot ne “spalno naselje” in ljudje delajo v mestu, v dharaviju pa so ljudje tudi zaposleni; tu se reciklira večina mumbajskih odpadkov – še celo rabljena mila iz hotelov pridejo v ponovno uporabo! slum je razdeljen v različne predele; po narodnosti, veri, glavni industrijski panogi … med ulicami so posejane šole, ambulante, banke, policijska postaja … mesto v mestu. in mnogi prebivalci ostanejo v slumu tudi, ko bi si lahko privoščili kaj več. tu so odrasli, tu je njihova družina. dom je dom, pa čeprav majhen.

dharavi sem obiskala potem še enkrat, tokrat vodena tura … več informacij, ampak prva izkušnja je tista, ki zaznamuje.

 

pa še vedno mumbaj …

 

verjeli ali ne, ampak v mumbaju je tudi narodni park. tako, skoraj sredi mesta se stolpnice končajo in se začne park. kar primerno zaraščen in zelen. z budističnimi jamami izklesanimi v kamen. fascinantno. čeprav so mi bile po prvih treh vse precej podobne. varnostnik se je naenkrat spremenil v vodiča. sicer je njegova naloga, da “jame obvaruje pred opicami in parom prepreči, da bi seksali v jamah” … indijski parčki so stvar zase. medtem ko se fantje skoraj preveč obešajo en po drugem v prijateljskem duhu (istospolnost je še velik tabu), so fantje in punce v javnosti zelo zadržani. držanje za roke je že veliko … in tako posedajo ob obali in po parkih in po jamah in se gledajo in mogoče objamejo. nič lupčkov!

v sklopu narodnega parka je (seveda) tudi safari. menda vidiš leva in tigra. wau! je treba it. do konca nabasan zamrežen avtobus nas odpelje v gozd. in se peljemo čez ena vrata v varovalni ograji in še čez druga. in potem vidimo leva. ki spi. v kletki! in še belega tigra in še bengalskega tigra. v še manjši kletki. pa srno, ki teče čez cesto. safari! ljudje so navdušeni! vzklikajo in vzdihujejo … sem bila vesela za njih in sem uživala v vsesplošni vzhičenosti! inkulturacija :)

pa še romantična večerna promenada – tudi tu imajo “pločnik slavnih” – bollywood in to … ampak o tem več naslednjič :)

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu