53. – 56. dan: okus po zvezdah

pred božičem sem dobila obisk iz slovenije. in domačo potico in piškote in malo domotožja. m. sem pričakala na letališču in potem, ko so nama dodelili najbolj razpadajoč prepaid taxi ter so najina nahrbtnika s tanko vrvico privezali na streho avtomobila, sem bila vesela, da je tudi zame še kaj “prvič”. gospod šofer je imel na vzvratnem ogledalu privezan grozd. da imajo čilije in rožice in “božje nalepke” sem že navajena, ampak grozdje je pa nekaj novega :)

naslednje nekaj dni sva raziskovali centralni mumbaj: prečkali cesto, se kregali s taksisti, jedli z desno roko in se sprehajali po marine drive.

na vrsto je prišel tudi kino in nov bolivudski hit dhoom 3. z najlepšim amir khanom v glavni vlogi. to izgleda tako, da je cela dvorana razprodana in se vsi gledalci hkrati želijo prebiti do svojih sedežev. pristaneva v drugi vrsti. optimiziram se v precej neudoben položaj in sem vesela, ker ne vem, kako dolg bo film. kokice so samo slane (in ne sladke ali začinjene), pepsi je ok. ne vem edino, če se je film v resnici začel ali so to trailerji. no, je bilo že kar zares. občinstvo ploska in vzklika, ko glavni igralec pride na prizorišče! nekaj med policistom, supermenom in spajdermenom. (jaz ugotavljam, da ne izgleda zelo indijski, razen tega da je majhen. ima pa zelo prepoznavna ušesa – sploh v silhueti). še večja evforija nastane, ko se njegov super nadnaravni motor spremeni v čoln (ja, tudi to je mogoče)! nato žvižgi pospremijo glasbeni vložek seksi katarine kaif, ki v plesni točki odvrže iz sebe goro oblačil. (če bi jaz imela tako zoptimizirane cunje, bi bil moj nahrbtnik nenormalno lahek!) film je poln dramatičnih učinkov, recimo, da “zanimivih” rezov in “izvirne” postprodukcije. na trenutke se dogaja v ameriki in tako vsaj razumem nekaj besed – drugače je vse v hindi, razen mogoče kakšnega refrena v plesnih komadih. priznam, da zgodbe nisem čisto razumela. mogoče tudi zato, ker sva med pavzo (po uri in pol) zapustili dvorano.

no, pa vseeno ni bilo še konec bolivuda. za ovinkom naju ustavi američan, ki nabira statiste za naslednji dan. 12 ur, vsi obroki, 500 rupij (7 eur) plačila. ok, z M. sva za! predvsem zaradi firbca, kako zgleda bolivud behind the scene (in mogoče spoznava amirja khana!).

zjutraj prideva na zbirno mesto s slovensko točnostjo. prvi. malo za nama še dva angleža. nato še američan, izraelki, kanadčanki, italijana, francoza, rusinja, ki je bolj barbi in govori no english, avstralci, svetlopolti indijec iz kašmirja … čeprav nas še kar nekaj manjka do 26 – toliko belih obrazov namreč rabijo, nas spravijo na bus. ni problema, manjkajoče bomo nabrali spotoma. zato naredimo z busom še par krogov po kolabi, kjer naj bi bilo največ turistov. američan hodi v hotele in išče ljudi, ustavlja tudi tiste na pločnikih. tako poberemo tudi argentinca, ki je ravno prvi dan na kolesarski turi po indiji. naložimo ga kar skupaj s kolesom :)

potem se peljemo na sever mesta. v film city. ta se pojavi kar sredi slumu podobnega naselja. za velikimi visokimi vrati se odpre pogled na dve vili in celo skladišče rekvizitov in kulis. pospravijo nas v malo sobico z enim kavčem in kopalnico in čisto preveč mrzlo klimo, zato smo kmalu vsi zunaj na bolj prijetnih poletnih temperaturah. čakamo. končno dobimo vodo. nato čakamo zajtrk. pred tem nas nekdo še vpraša, če imamo kostume s seboj. itak, da ne. so rekli, da ne rabimo. da bodo poskrbeli. da naj počakamo. potem pride en drug tip in nam pove, kaj se bo dogajalo. get ready: smo extras v prvi muslimanski telenoveli, ki bo seveda velik hit! snemata se prva dva dela. najprej scena s poroko: musliman se poroča s krščansko punco. (poroka zgleda ameriško, na prostem). župnik vpraša, če ima kdo kaj proti in v tistem trenutku iz helikopterja skoči tip in pade v vodo. ampak preživi! potem pride na prizorišče (v premočeni srajci in ves hud) in v bistvu ljudje ugotovijo, da je to ženinov ljubimec. opa! potem se mimo pripelje še en velik plakat, na katerem je fotka gejevskega para. in poroke je konec. nekaj v tem smislu. telenovela je, tako da, kdo ve, kaj vse se še lahko zgodi. no, mi bomo svatje na poroki. po nevestini strani.

potem še malo počakamo in se podpišemo na list papirja. ker potem še vedno čakamo, da se kaj zgodi, se grem razgledat po “prostoru”. na dvorišču je že pripravljena scena poročnega paviljona. igrajo prizor, ko par ugleda helikopter in nato še, ko na sceno pride tip v premočeni srajci (ki izgleda kot mlad amir khan samo z malo manj prepoznavnimi ušesi). režiser po mikrofonu vpije navodila, nevesta pa se pritožuje, ker ji držijo odbojnik tako, da ji sveti naravnost v oči. prizor z dejanskim helikopterjem so žal že posneli :(

(spodnje fotografije so vse posnete z mojo trdoživo nokijo, tako da kvaliteta ni na nivoju. naj služijo zgolj za dokazni material ;)

potem dočakamo zajtrk. ob omleti mi tečejo solze zaradi pikantnih dodatkov.

nato se še enkrat podpišemo in še malo čakamo. klepetamo in pijemo chai. ah, potem je ura že 2 popoldne – perfektno, da na soncu posnamemo prvo sceno. nek širok kader, ko smo študentje pred londonskim kolidžem (na eno izmed vil obesijo zastave). ne vemo, če bo to tudi v telenoveli ali kje drugje, ampak veseli, da se končno nekaj dogaja, vsi entuziastični “naključno postavamo na stopnišču in se delamo, da nas ne snemajo” in prostovoljno pol ure stojimo na 30+ stopinjah. potem si zaslužimo spicy kosilo in še malo čakanja.

no, potem gre končno malo bolj zares: dobimo kostume. slovesne obleke, primerne za svate na poroki, mešanica stilov preteklega stoletja. usojena mi je črna obleka z geometrijskimi rdeče-belimi vzorci na rokavih. da je stil še popolnejši, se zagrebem za črn slamnik. v dveh rundah odigramo svate, ki menjavajo razpoloženje ob tem, ko “vidijo”, kako tip skoči s helikopterja in se pojavi na poroki. menda nam gre kar fino.

še vedno oblečeni v hecne obleke, nas spravijo na bus in se odpeljemo na naslednjo lokacijo – čez slume. pridemo v naslednjo filmsko vilo in tam v spalnici še malo čakamo. dočakamo večerjo. in malo imamo že dovolj … ura se bliža deveti, ko naj bi zaključili, nekaterim igralkam se mudi na letališče … oni pa še vedno počasi postavljajo luči. shanti shanti. protestno se preoblečemo in hočemo domov. potem se najbolj zagnani protagonisti izpogajajo, da za podvojeno plačilo ostanemo še eno uro. in potem celo začnemo snemat: scena v night clubu. plešemo ob glasbi, ki je čisto pretiha, potem pride ljubimec/tip v mokri srajci/glavni igralec in odpre šampanjec in se vrže med navdušeno množico. fine/el fin/die ende/the end/.

se v holivudu manj čaka?? :D

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu