57. – 72. dan: praznični povzetek

ok, malo z zamudo … božič! 23. decembra sva se z m. odpravili na vlak in to je vedno posebna dogodivščina; lahko je boj za preživetje ali pa romanca na tirih .. pa seveda še vse vmes. do postaje na severu mumbaja sva se s taksijem vozili 3 ure. dovolj časa, da je m. lahko opazovala raznolikost indijskega prometnega sistema, jaz pa sem se z njo čudila, kako zelo (preveč) navajena sem že (skoraj) na vse. prebijemo se čez nekaj festivalov, ko se cesta preprosto spremeni v oder. brez obvozov. ljudje plešejo, bobnajo, veliki biki vlečejo vozove s podobami bogov … taksist je živčen in ne verjame, da nam bo uspelo in s tem živcira tudi mene, ki preko telefona vneto preverjam, če ima vlak vsaj malo zamude (je le na poti že 12 ur!)!! seveda je nima. čudež indijskih železnic ravno takrat, ko ga ne bi bilo treba. no, pa nam vseeno uspe. za požrte živce je voznik nagrajen z visoko napitnino, midve pa z vlakom, ki že stoji na peronu. iskreno upam, da nisem preveč boleče pohodila katerega od potnikov, ki je spal na prehodu. z malim nahrbtnikom spredaj, velikim zadaj in vrečko s sadjem in vodo v rokah, na ozkem prehodu v temnem vagonu (pre)polnem spečih ljudi žal nisem najbolj spretna. tudi na najinih “posteljah” že nekdo spi. zbudim jih nič kaj prijazno (tako kot so me tu naučili) in povem, da je tu najin prostor in da od tega ne odstopam in da hočeva tudi prostor za najino prtljago :) malo godrnjajo, večinoma se itak ne razumemo, ampak opolnoči sva srečno nameščeni na zgornjih posteljah in vlak spelje. ritem vlaka prijetno uspava. jutranja budilka so prodajalci čaja, ki najprej malo bolj pritajeno, potem pa vedno glasneje oznanjajo chaiiiii, chaiiii, chaiiii … skupaj s piškoti je to super zajtrk! sopotniki so ob dnevni svetlobi prav prijetni: velika družina z nedoločljivimi družinskimi vezmi in zanimivimi vzgojnimi pristopi. od njih prevzameva prijateljski udarec po glavi, ki si ga zaslužiš, če narediš kakšno neumnost. na prostoru za 8, nas je bilo v povprečju 12. jedli smo neka semena in jogurt. pa malo sem spala in gledala v luft. 22 ur tako hitro mine. proti večeru sva prispeli v hampi, malo vasico v karnataki. v stilu sva šli od vrat do vrat, ker so bila vsa prenočišča že zasedena :) in potem, ko sva končno našli malo sobico, je prišla na vrsto božična večerja: zelenjavna pica.

hampi je tudi po naših standardih mala vasica. nekaj trgovinic, hotelov, restavracij in tempelj s svetim slonom in kravo. lena reka, riževa polja, granitni balvani, ki jih pozno popoldansko sonce obarva na rdečo … med 14. in 16. stoletjem je bil tu ogromen hindujski imperij, danes o tem pričajo le mogočne ruševine, ki žalostno propadajo. ceste so precej prazne in super za “veter v laseh” na skuterju.

 

v hampiju sem letos/lani že bila, na roadtripu iz goe. 300 km po indijskih cestah v slovensko indijski zasedbi. garmin smo imeli kar analogen: na vsakem križišču se pač koga vpraša za pravo smer. parkrat smo poleteli čez neoznačene ležeče policaje (ostala je očitna buška na glavi). nadležne dolge luči nasproti vozečih vozil in kamikaze prehitevanja, pa smeh, bolivud hiti in malalajščina. dogodivščina posebne sorte :)

takrat je bila ravno polna luna in bližnji tempelj je razsvetlilo nešteto lučk.

 

pokrajina tu je precej rodovitna: izmenjujejo se polja riža, sončnic, bombaža in čudovitih visokih belih trav … ponoči prevladujejo vonjave: od dišečih palčk iz templjev pa do razkrajajočega se mesa … pa po kardamonu in akaciji. proti obali postaja rastje vedno bolj tropsko. železnica je speljana celo “čez” slap in skozi z ovijalkami prepleten gozd. nekaj novega je bila tudi vožnja skozi tunele, ki je ob vsem vreščanju sopotnikov spominjala na dogajanje v zabaviščnem parku.

 

novo leto sem želela pričakati pod palmami in s peskom med prsti! torej nazaj v palolem. same same but different: tokratno dogajanje je bilo oplemeniteno še z veslanjem kajaka ter surfanjem – zabavno :)

a little party never killed nobody. ali pač. ribja večerja, nekaj koktejlov, pol ure spanja in ovinkasta cesta do letališča ob 4h zjutraj ne grejo najbolje skupaj. in ko sem bleda kot stena vegetirala v vrsti za check-in, se mi ideja o (sicer poceni) letu v ranem jutru na novega leta dan, ni zdela več tako briljantna. hvala m. za asistenco! se je poznalo, da se je novoletno jutro zamerilu tudi vsemu osebju na letališču, saj bolj mrkih pogledov še nisem videla .. no, ko sva menjali letalo v mumbaju, je bilo vse drugače. saj ne, da sva zamujali, ampak vsekakor so nama na vseh kontrolah morali zaželeti happy new year. po neprostovoljnem (rekreacijskem) teku iz enega konca terminala do drugega, sem bila pripravljena na izziv 2014.

pristali sva v jaipurju in kmalu bili priči novemu poskusu direktnega marketinga podjetnih indijcev. taksist naju najprej poskuša navdušiti nad ogledom mesta z avtomobilom … ne, ne, nočeva … potem mi poda v roko telefon: my friend wants to talk with you. (pa ok, ko je pa ravno novo leto). how are you? .. blabla …do you want to see the city? you know, i am a riksha driver … am, ja, ok. thanks, but no thanks.

ok, o jaipurju lahko malo poguglate. je skoraj tako popularen kot taj mahal, kar se pozna predvsem po vrsti in številčnosti turistov (omg, soooo amazing!!) ter agresivnosti trgovcev. skoraj uspešno sem se izognila vsem muzejem in must see palačam.

 

shopping po indijsko: chai, “vse s polic na tla” in barantanje do konca. kupec je kralj.

 

iz jaipurja sva šli pogledat, kako je kaj v pushkarju, ko ni gužve zaradi kameljega sejma. šli sva na čaj v vse moje priljubljene trgovinice, vsakodnevno na najboljši in tudi vizualno dodelan zajtrk s pogledom na jezero, ki ga čisto preveč idealno preletavajo golobi (takrat, ko imam s seboj fotoaparat, seveda nočejo sodelovati). razveselila sem se okusne ananasove torte in se skoraj zjokala ob nekaterih rojstnodnevnih voščilih. malo pa pogrešam.

potem naj bi šli še v bundi, ampak do tja .. se je zdelo predaleč ;)

 

pot nazaj proti jugu je bila spet .. zanimiva. najprej sva se po neumnosti usedli na “privat bus” .. čakali eno uro, da smo speljali z začetne postaje .. potem smo se ustavili še pred nekim templjem; sprevodnik je izstopil, šel nekaj zmolit in se nazaj vrnil s svetimi rožicami, ki jih je radodarno delil s šoferjem. nato smo varno prispeli do cilja ;) midve pa do naslednjega avtobusa. tokrat “goverment bus”, tako da smo štartali še preden sva se spomnili, da bi bilo pametno poiskati wc … naslednjih 5 ur ga žal ni bilo. sopotniki so se vztrajno menjavali. med bolj zanimivimi je bil gospod z roza turbanom in belimi brki (parkrat zavitimi), med manj prijetnimi skupina najstnikov, med bolj dolgočasnimi gospodič na moji desni, ki se je želel šepetaje pogovarjati “and what do you think about india” … v koti sva jedli naboljši butter chicken v neki lokalni restavraciji, ki sva jo izbrali po ključu: najbližja železniški postaji. noč na vlaku, dan v mumbaju … ok, dovolj za danes :)

 

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu