98. – 125. dan: vietnam in okrog

304 km na uro, vagon 6, sedež 9a. hitri vlak beijing – shanghai. poskušam strniti vtise, še za nazaj. toliko se je zgodilo v zadnjih tednih …

97. dan sem pobrala šila in kopita iz dežele namaste, vegetirala nekaj ur na nočnem letu proti maleziji in nato pozdravila soparno jutro v kuala lumpurju. po indiji je bilo vse precej sterilno čisto in sodobno. mirno. ko sem sedela pod petronas towers, me prav nihče ni prišel zijat na pol metra ali pocukat za rokav in prosit drobiža. še fotografiral me ni nihče. nazaj v povprečje ;) 30+ stopinj je prijalo in klopca v senci palme je bila super za opoldansko siesto. mesto išče ravnotežje med starim in novim ter se nagiba k slednjemu. ogromni shopping centri so seveda razdražili mojo nakupovalno žilico, ampak sem se potolažila s tem, da za ceno tiste super lepe majice z drago etiketo, lahko preživim nekaj dni v vietnamu … pa sem si kupila samo deodorant :)

druga noč na letalu/letališču: levo od mene tri avstralke, desno korejka/kitajka, ki se je tekom noči stisnila k meni – saj razumem, da so tla mrzla, ampak … a lahko prosim? :)   99. dan se je moje solo potovanje šele dobro začelo (no, ne za dolgo ;). končno let v kambodžo. nova država, druga kultura, sama … za prvo noč sem si rezervirala hostel v phompenhu. pa se je zgodilo, da ob mojem prihodu soba še ni bila pripravljena. doh. razblinile so se sanje o tušu in mehki postelji, zato sem kot kup nesreče ždela v recepciji in pila kamboški čaj, ki mi ni bil najbolj všeč. klavrni začetki. potem sem slišala, da receptor (res prijazen angleški gospod) nekomu razlaga, kje se da urediti vietnamsko vizo, ki sem jo potrebovala tudi sama. in tako sem spoznala P. … hja, zgodba od tu naprej je skoraj malo filmska, ampak jo prihranim za kdaj drugič. skratka, ni ostalo samo pri vizah, skupaj sva potovala po vietnamu, prejle sva se poslovila v beijingu in čez dva dni se dobiva v jakarti … kambodža in laos pa ostajata na spisku.

vietnam so nudli in riž. hello kitty in pižame v dnevni rabi. milijonske cene, ki me s številom ničel vedno zmedejo. mototaxi-ji in fruit shake-i. nekdo s petrolejko, ki ročno dviguje in spušča zapornice na železniškem prehodu sredi mesta. kure. riževa polja, rdeč prah ter javni radio, ki začne s himno ob 5.30. sledi jutranja telovadba.

delta mekonga. meglice in nasmejani trgovci.

slučajno sva na oglasni deski hotela odkrila, da je “samo 6 ur” vožnje stran en lep otoček pa sva se odločila, da greva pogledat … seveda ni bilo samo 6 ur, ampak je vredno biti precej zgužvan, prešvican, malo lačen in upati, da bo mototaxi do pristanišča zvozil vse ovinke in da ladja ne odpluje brez naju. phu quoc je namreč en mali raj, še ravno prav skrit pred množičnim turizmom, tako da imaš lahko dolgo peščeno plažo samo zase. najela sva skuter, ceste so prazne – od lepo asfaltiranih do luknja-pri-luknji makadamov, ki peljejo do krajev, ki jih ni na zemljevidu. za bližnjico se uporablja tudi opuščena letališka pista :)   mesto gospoda ho chi minha si bom zapomnila po vožnji v množici motoristov. adrenalinsko. po pekarnah iz katerih mamljivo diši, tržnicah, kjer se dobi vse s kitajske in vse živo in mrtvo ter po mangu, ki je bil tu enostavno najboljši.

 

sever vietnama je bil večino časa ovit v meglo ter posut z dežjem. v hanoi-ju je bila glavna misija urejanje kitajske vize, vmes pa nekaj dni v dolini mai chau. tisto, ko se s škripajočim kolesom voziš med riževimi polji in spiš v bambusovi hiški pokrit z najtoplejšim kovtrom ter poslušaš žabe …  

no, je trajalo nekaj časa, da je objava ugledala svetovni splet. ampak bolje pozno kot nikoli ;) pozdravljam lepo iz zelene indonezije.

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu