Tamára sem. Z naglasom na drugem a, lepovasprosim! Včasih sem bila precej občutljiva glede izgovorjave svojega imena, ampak pri tridesetih ugotoviš, da je to, tako kot še precej drugih stvari v življenju, precej nepomembno. Da šteje le, da so ob meni ljudje, ki jih imam najraje. Da sledim srcu, četudi ima nore ideje. No, o tem, kaj je noro, bi lahko še razpravljali.
Tako sem pred tremi leti spakirala prevelik nahrbtnik in šla sama na pot proti vzhodu. V Kambodži sem spoznala njega, ki je moja najljubša dvojina – tudi če si morava pošiljati poljubčke preko Atlantika in do Argentine ne letijo nizkocenovni prevozniki. Ja, ljubezen ne pozna meja.

V izziv mi je najti najcenejše letalske karte, si deliti sobo s pajki in parkirati bočno.
Obožujem čokolado, indijski chai in mamino govejo juho.

Fotografija me spremlja že od malih nog – zgornja polica v hladilniku je pri nas doma rezervirana za role filma in stene krasijo fotografije s potovanj. Nekje vmes sem našla grafično oblikovanje, iz katerega sem pozneje tudi diplomirala, študij pa sem nadaljevala v smeri fotografije.

Svet torej rada gledam skozi objektiv. Vem, da ni lahko biti na drugi strani, zato se vedno trudim, da fotografiranje poteka čim bolj sproščeno. Iščem svetlobo, ki vam poboža lice, drobne geste, ki povedo veliko … Bližino, družino. To, kar vam pomeni največ.
Hvala, ker me pustite blizu.

f a c e b o o k
i n s t a g r a m