ko sem imela indije že skoraj dovolj ter sem si potiho rekla, da mogoče pa ne pridem več nazaj, sem se spravila še na “zadnji” vlak. 30 ur iz mumbaja do kalkute. prvih 13 ur sem prespala v enem kosu, utrujena do konca. preostanek je bil nekaj med spanjem, (pre)svobodnimi mislimi, knjigo in filmom, ki sem ga pogledala na prenosniku – skupaj z mano si ga je ogledal tudi gospodič na sosednjem pogradu, ampak samo na mute; v mojem egoizmu sem obdržala slušalke samo zase.
v kalkuti me je na postaji pričakal A. in skupaj sva šla na en điro čez mesto do druge železniške postaje. malo sva tekla, prečkala večpasovnice, se veliko gužvala, skočila na/z avtobusa, še malo tekla in se potem uspela preriniti na zadnji (prepoln) lokalni vlak proti sonarpurju. če bi kdo rad doživel vrhunec kalkute v eni uri, je to vsekakor to. mešanica ljudi, vonjav, trgovin, vozil, zvočna kulisa hupanja, dretja, brnenja, hindu viž …
no, ves ta kaos se konča v hiši ob ribniku, ko lahko končno spet objamem M. in požgečkam mala navihančka. pri gayenovih se počutim kot doma in to, resnici na ljubo, res paše.
lepo je bilo spet iti v piali. prvič sem bila tam pred pred petimi leti. za en dan. leto kasneje za mesec dni kot prostovoljka in nato še na krajših obiskih. šolo piali ashar alo sta mojca in anup gayen ustanovila leta 2008, z željo da bi omogočila izobraževanje otrokom iz revnih in nepopolnih družin. vedno znova lahko občudujem njihov napredek v znanju – še posebej pri angleščini, saj se sedaj končno lahko pogovarjamo. punčke so postale gospodične, fantki komaj prepoznavni mladeniči … rastejo! veseli so obiskov v svojih skromnih domovih in z največjim gostoljubjem ponudijo chai ali pa svež kokos z bližnje palme.
več informacij o šoli si lahko preberete na njihovi spletni strani, spodaj pa nekaj foto zapisov dni, ki smo jih preživeli skupaj.
