145. – 170. dan: modro-zelena java

če je pa kje zeleno, je pa to v indoneziji. zelena pokrajina in morje v neštetih odtenkih modrine. nešteto tudi otočkov, menda preko 13 000 in še jih štejejo.

ljudje so zelo prijazni, vključno s simpatičnim uradnikom na letališču, ki ga je skrbelo, kaj počnem sama tu. prva dva dneva sem preživela na obisku pri slovensko indonezijski družinici v jakarti – hvala vam za vse gostoljubje in drugačen pogled na mesto.

 

spet v dvojini pa sva nadaljevala z jave na karimun javo. vlak in lokalni avtobus in soba s komarji … ker trajekt v raj ne vozi vsak dan. tudi ne nujno vsak drugi. in še manj nujno ob napovedani uri. karimun java je skupina 27 otočkov. večina od njih takšnih, ki jih po belem pesku obhodiš v petih minutah. baza je na glavnem otoku, kjer imajo nekaj sobic za turiste, 21 km luknjaste ceste ter gostilno, ki je odprta le za vikend. interneta ni, elektrika pa je samo ob večerih. in to tako, za en teden, prav paše. dnevi na plaži, ko poslušaš le uspavajoče pljuskanje valov in nekaj škržatom podobnega v goščavi za teboj. preprosto kosilo v eni od lesenih kolibic, sinhronizacija brisače s senco palme in spet malo poležavanja v topli vodi. zvečer pa večerja na trgu, ki je pravzaprav zaraščeno nogometno igrišče. na tla pogrnejo plastične prte in potem sediš in gledaš, kako ti pripravijo najokusnejši fried rice in hobotnico. vmes zabavaš najbolj očarljive otroke, v ozadju pa vsak večer iz druge mošeje oddajajo verski program.

za tiste, ki preživite brez all inclusive ponudbe, labodov na posteljah in non-stop hitov poletja, vsekakor top robinzonska destinacija.

 

nazaj na celino – v jogjakarto. palače, templji … vedno znova se potrdi, da so mi v “must see” objektih še najbolj zanimivi varnostniki ali pa obiskovalci ali pa pot do tja. stranske ulice, labirinti tržnic, “x” predeli mesta … do templja borobudur sva se odpravila s skuterjem. za sončni vzhod. hja, včasih je dobro slediti toku lokalnih motoristov, ki poznajo vse skrivne podvoze obvoznice, ki jih na zemljevidu seveda ni. sonce je vzšlo v meglo, med potjo pa naju je presenetil pogled na vulkan merapi in ker sva zamudila sončni vzhod (tisto, ko vsi hodijo že dol s hriba, med tem ko ti sopihaš navkreber ;), sva imela pa vsaj super prazen prostor za zajtrk z razgledom na tempelj v megli. no, na meglo.

 

jutro na vulkanu mt. bromo. moč narave in majhnost človeka.

 

jogjakarta in malang. naokrog.

 

ptičje (žalostne) tržnice …

 

z zadnjega tedna v ubudu (bali) skoraj nimam foto dokazov. bil je čas za jogo, dobro hrano, napeto knjigo in kup fotografij preteklega pol leta. ali drugače: nabiranje moči za zaključek.

 

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu