8. – 18. dan: o svobodi in premikih

“there are times when those eyes inside your brain stare back at you.”
charles bukowski

sreda, 13. 11. 2013: vse je v redu :)  ura je deset dopoldne. sonce prijetno greje in veter mi mrši lase. no, to ravno ne, ker so še prekratki. ostalo drži. pravkar sem odpovedala rezervirane karte za vlak proti jugu danes popoldne. odločitev je padla zjutraj, ko sem kihala v prah puščave in so mimo, v že skoraj kičasti svetlobi, dirjale črede kamel. rada bi še ostala. konec koncev se mi nikamor ne mudi.

v pushkarju sem že več kot en teden, vsega skupaj na poti že 15 dni. zgodila se je že prva kriza in verjamem, da ni zadnja. v glavi je razgrajalo, fotoaparat je počival, vse in vsi so mi šli na živce. dejstvo, da je pred mano še pol leta potovanja, se ni zdelo prav nič zavidanja vredno. iz skoraj popolne organiziranosti sem padla v totalno razpuščenost svobode. seveda prehod ni (bil) lahek.

biti neosmišljen je zajebano. oprostite izrazu, ampak “takle mamo”.

čudno je, ko kar naenkrat nihče ne teži, nobenega deadline-a ni čez 6 ur, planer je ostal v eni izmed škatel doma. potrebovala sem nekaj dni, da sem sama pri sebi razčistila s to svobodo. da sem si dovolila, da mi je tudi dolgčas in da ni nič narobe cele dneve “delati nič”. nič prilagajanja. sama svoj šef. kot sem si želela …

po svoje je lažje, če te povozi čas, da je vedno nekaj za delat, da greš s tokom in slediš družbenim normam (saj veste, da se ne bo kaj govorilo!) … da misli pometeš v kot in pozabiš, kdo si in kam greš. precej lažje, precej … ampak kje je takrat življenje?!

(če še niste bili nikjer za dlje časa, sami in popolnoma brez obveznosti, potem najbrž ne boste razumeli. ali pač … ) no, dovolj filozofiranja; odločila sem se, da se bom imela fajn. to je zaenkrat čisto dovolj.

par dni nazaj sem se iz sobe z malimi pajki in velikimi mravljami preselila v drug hotel, v sobo z eno suho južino. ostali prebivalci so (k sreči) še tabu :)  ker so bile prve bojne rane s komarji precej srbeče, sem investirala 80 rupij (pribl. 1 eur) v električnega izganjalca komarjev s simboličnim imenom “all out”. sobo sem zbarantala na 150 rupij (no, v času sejma je malo več). nadpovprečno čista sobica s toplim tušem!

po “finančnem načrtu” imam za dan bivanja v indiji (spanje, hrana, prevoz) odmerjenih 900 rupij (pribl. 11 eur). čaj na ulici me stane 5 – 10 rupij, obrok v turistični restavraciji 150 – 200, na ulici od 20 do 60 rupij, preprosta sobica med 200 in 400, rikša od 30 do 100, knjiga v second hand trgovini 200, šal 150 rupij :)

v hotelu sem spoznala H., ki prav tako sama vandra po svetu, in nato še avstralca, ker/ko mu je ona po nesreči pojedla kosilo. hja, se zgodi, da spoznaš fajn ljudi, če ne veš točno, kaj si naročil (in to ni tako redko). s H. se bova verjetno v naslednjih mesecih še kaj srečali, saj imava podobno pot proti vzhodu.

v pushkarju sem bila v času kameljega sejma, tako da je dogajalo na polno. ampak o tem kaj več v naslednji objavi. kmalu.

danes bi morala biti že v varanasiju, sem pa v jaipurju. se zgodi … včeraj je bil najprej zelo umirjen; pri zajtrku sem dokončala “the white tiger”, pri kosilu začela z “the three cups of tea” … spakirala in zapustila hotel pol ure pred svetovanim. ko mi je lastnik hotela z velikim veseljem zaupal, da je “mojo” malo sobico oddal naslednjemu za 500 rupij, je pač čas, da se premaknem naprej – preden poženem korenine. otovorjena se odpravim proti avtobusni postaji, ki je bila zaradi sejma zaprta. tako namesto 7 min, nastane pol urna ekspedicija čez romarjev polno mesto. avtobus temu primerno natlačen, ampak si uspem priboriti sedež z vso mojo prtljago. ko smo res polni, se premaknemo. ampak samo do naslednje postaje. ljudje ven in noter in spet ven. noben besede angleško, me že skrbi, če sem sploh na pravem busu … potem se malo manj naguzvani premaknemo naprej, po nekih makedamskih cestah in s sumljivimi postanki. v ajmer prispemo ob 19.17, 13 minut kasneje je planiran odhod mojega vlaka. med avtobusno in železniško postajo sicer vozijo rikše, ampak se mi je zdelo, da je v večerni gneči to precej mission impossible. zato sem poprosila kar prvega gospoda z motorjem, če me zapelje do železniške. in me je! in še zastonj :D no, na postajo vstopim 19.31 .. z upanjem, da ima vlak zamudo, se proti toku potnikov prebijem čez nadhod do zadnjega perona. in vlak je še tam! moja karta pa žal še vedno na waiting listi, kar pomeni, da se ne smem vkrcati. hm … no, poskusim vseeno in med pregovarjanjem s sprevodnikom vlak spelje :)  ker nimam sedeža, bi morala naslednjih 18 ur preždeti v natrpanem vagonu brez rezervacij, meh. .. 2 uri na prepihu v prehodu med vagoni sta dovolj, da raje priznam poraz in izstopim na prvi postaji. tako sem v jaipur prispela zvečer in nato opazovala korupcijo “pre-paid” rikšarjev. no worry, eat curry je prav pametno povedal moj voznik, ko so seveda vsi hoteli po moji izbiri bili že zasedeni. res se mi ni dalo več in popustim, da rikšar spromovira “my friends very nice hotel”, ki sem ga seveda preplačala. bila sem edina ženska in edina turistka. ostalo sami indijski tipi. no, vsaj wifi v recepciji je celo zmogel skype, dokler ni zmanjkalo elektrike.

zjutraj sem po hitrem postopku spakirala, spet dobila free ride do železniške postaje, tam pa eno uro zgubljala živce, ko so me pošiljali od okenca do okenca. potrpljenje je bilo nagrajeno z novo karto v “taboljšem” vagonu, okusen zajtrk pa podaljšan v bivanje v prijetnem hotelu. whats next?

 

@tamarabizjak let's #hashtag together

Fotografske storitve Tamara Bizjak, s. p., davčna številka: 14495287, matična številka: 6892922000

Menu