sloves pravzaprav ne maram. ker puščajo odnose odprte, ranljive času, ki teče pri vsakomur po svoje. ne veš, kako bo, ko se vrneš, ne veš, kaj se bo vmes vse zgodilo in obrnilo … a kot je rekel medvedek pu: kako lepo je imeti nekoga, zaradi kogar je slovo tako težko! tako sem vseeno hvaležna za vsa srečanja v zadnjih dneh, klice, sporočilca, objeme in nekaj malega solz. za popotnico sem dobila še kupček frutabel (od 4 različnih oseb!), ročno sešito knjigico s posvetili, usnjen dnevnik, cel kup pametnih nasvetov ter rolico mehkega toaletnega papirja. prijatelji me poznajo :)
smo imeli tematsko obarvane mafine. focus!
dan poprej.
je dan, ko sem prav ležerno začela pakirat. kupila še zadnje malenkosti, prestavila letalsko karto (kuala lumpur – kolkata) ter kupila eno za vlak (delhi – ajmer). poslala sem koledar v tiskarno in fotografije zaročencema. si privoščila okusno mamino kosilo in zvečer še kostanj! plesala happy dance, ko sem stehtala oba nahrbtika in je bil večji 9 kg in manjši (s foto opremo in prenosnikom in drobnarijami) 7 kg. za pol leta bo moralo biti dovolj!
in potem se je začelo. zarana. pred letališčem objamem mojega tata in grem. grem v svet, se imet lepo in pazit sama nase.
brnik. imajo free wifi in wcje brez papirja. adrijino letalo je majhno, imam pa prijetno družbo in let hitro mine.
zurich. sterilno.
letališča so mi že od nekdaj zanimiva. na kupu združujejo ljudi vseh sort. na ogled so damice v živalskih vzorčkih s pripadajočimi, seveda v stilu, kovčki na koleščkih. urejeni poslovneži, ki lepo dišijo. ljudje v safari opravah in brezrokavnih z mnogimi žepi (če se vračajo, so rdeče zapečeni). korejce v skupinah, ki okupirajo toalete – ampak čeprav jih je veliko, se še vedno čez vse lahko pogledam v ogledalo ;-) pa parčki, ki ne vidijo dlje kot en do drugega. potem smo tu še backpackerji in ostali “klošarji”. nahrbtniki pogosto ne kažejo več svoje prvotne barve, oblačila so mešanica prepotovanih držav, nujno udobna, čeprav lahko že zelo ponošena in nekaj v stilu: več kot lahko spraviš nase, več prostora bo v nahbtniku. dovoljena je tudi trenerka na črte in gojzarji. posebna sorta s(m)o še speči potniki v raznih pozah, ki zoptimizirajo spanje na trdih stolih.
trenutno stanje: gospa na moji levi rahlo smrči, jaz pa sem pojedla mamin sendvič in mandarine z domačega vrta. eno še šparam :)
lahko bi šla še malo na sprehod po trgovinah, ampak kaj, ko 95 % stvari stane več kot je moj dnevni budget v indiji …brezveze :D
naša ptica. fotkana s telefonom.
na letalu proti new delhiju je zasedba že bolj specifična. veliko je indijcev, še posebej sikhov, z lepo zavezanimi turbani in dolgimi bradami. sedež mi je dodeljen poleg mladega indijca, ki pa potuje z bratrancem, ki sedi 20 vrst bolj zadaj. no problem, sir: lahko se zamenjamo. pridem do mojega novega sedeža, pa je tam že ena gospa, ki bi želela sedeti zraven svojega moža. ok, no problem, madam. no, potem sedim ob prehodu, zraven mene gospod v turbanu, srednjih let. pije wiski, jaz pa gin tonic. ne govori angleško. vse ok, pogledam en film (on tudi gleda na moj monitor), pojemo kosilo, potem bi pasalo malo zaspati. poskusim. ne bo šlo: gospod se že čez 10 min spomni, da bi vzel svinčnik iz nahrbtnika v omarici. prav. no, čez naslednjih 10 min, ko izpolni migration form, želi svinčnik pospraviti nazaj na prvotno mesto. ravno prav zalimana spet vstanem in ga vprašam, če gre še na stranišče pa pravi da ne. ok, torej bom zdej res lahko spala. ali pač. čez ene pol ure me spet dregne v ramo in predlaga, da se zamenjava. huh, tudi prav (bolje pozno kot nikoli). potem se stisnem k oknu in zaspim – končno :) po sedmih urah se z najmehkejšim pristankom ever dotaknemo indijskih tal.
na prihodih ni gneče in z veseljem prevzamem tudi večji nahrbtnik. tako smo “vsi” spet skupaj. ura je 2 zjutraj, metro do centra se zbudi ob 5h. čas izkoristim za nakup predplačniške sim kartice in tako sem že ponosna lastnica mnogomestne indijske mobilne številke.
pa še ena telefonska z letališča v delhiju. že lepo pisano!
naslednje ure preživim na kavču v baru na letališču. pišem tole in gledam paris-manhattan. woody ima spet kakšen fajn citat:
“you are quite unusual.”
“i know. its the only art i manage to cultivate.”
skratka, tu sem. prvi dan v indiji. četrtič.
chai na ulici je še vedno odličen, barantat še znam … in meni indija diši.
***
102 dni nazaj sem zapisala pa tole objavo … hitro je minilo!
