73. – 86. dan: zmaji in sladoled

ahmedabad! se sliši kar fajn, ane? ne spomnim se dobro, kako sem sploh prišla na idejo, mislim pa, da me je premamil zapis v lonely planetu; da imajo v guajaratu veliko sladoleda in festival v spuščanju zmajev. nikogar ne poznam, ki bi tam že bil … in ne vem, če želim priporočat naprej – vsaj ne za “women solo traveller”. k sreči nisem bila sama – k. je šla z mano predvsem zaradi sladoleda :)

petmilijonsko mesto ni vajeno turistov in že samo s tem, da se pojaviš tam, narediš dogodek. v ozkih uličicah bazarjev je še nekako znosno, ljudje so prijazni in spoštljivi. na glavnih cestah pa … tipi so tečni. res. zelo direktni: “i want to fuck you” navržejo tako, mimogrede … pa cmokanje in ššš-janje … včasih kdo skoraj pade iz rikše ali s kolesa, ker tako zija. mislim, da sem prvič v življenju prehodila par 100 metrov po ulici, brez da bi dvignila pogled. druga skrajnost so vsi ostali, ki se “samo” želijo fotografirati s turistkama. tudi tečejo za tabo in te rotijo za fotko, ker so pač “tvoji oboževalci”. včasih sva se počutili kot dedek mraz: tisto, ko ti dajo otroka na kolena, da naredijo spominsko fotografijo. ali kot je rekla k.: sedaj vem, zakaj zvezdniki ne hodijo nasmejani po svetu.

 

no, “kite festival” je bil šele čez 4 dni, ampak sva se odločili, da vztrajava in ta čas dobro raziščeva mesto. staro se srečuje z novim in po obisku ultra modernega shopping centra lahko še vedno zaviješ na tržnico in spiješ čaj zraven prodajalca bolj ali manj živih kokoši. ali pa kofetkaš v alter študentskemu kafiču. sediš v parku (dokler te ne najdejo oboževalci). ješ sladoled – vsaj dvakrat na dan :)

pa je prišel 14. januar, praznik, samo zato, da se spušča zmaje. mlado in staro, od policistov naprej! o dogodku so govorili po celem mestu in pričakovanja so rasla in rasla, ampak žal – pristala nekje globoko pod zemljo. že zjutraj sva se namenili na nabrežje reke, kjer naj bi se na polno dogajalo … hm … nekaj zmajev. sprašujeva za lokacijo mednarodnega kite festivala, kjer naj bi jih bilo res veliko. prvi človek reče, da se je festival končal včeraj. (ne verjamem!) drugi tudi nekaj v tem smislu. (se mi zdi, da ni razumel vprašanja.) tretji naju nekam napoti. potem srečava ljudi, ki grejo prav tako tja … in ko pridemo na prizorišče, si je bilo treba priznati … da nama je uspelo zamuditi festival zaradi katerega sva prišli v mesto. meh :( pač indijski stil oglaševanja zelo potencialnih turističnih atrakcij in dve blondinki ne grejo najbolje skupaj.

vsaj tržnico zmajev sva našli :)

 

naslednja točka interesa je bil otoček diu. prijetno nasprotje hektičnemu mestu. prazne ceste, prazne plaže – dokler ne prideva midve in kmalu za nama še indijska družba, ker v indiji je pa (še vedno) res težko biti sam. no, kopanje v morju je tu rezervirano za moško populacijo v spodnjem perilu. tako sva obalo kar zignorirali in raje uživali v vožnji najinega barbie skuterja – nikakor nama niso hoteli dati v najem kakšne malo manj očitne barve!

mestece na otočku je prav simpatično in kaže sledi portugalske kolonije. primerno je tudi za par dni bolniške – mogoče je bilo preveč sladoleda …

 

tokratno indijo si bom zapomnila tudi po nočnih busih. in čakanju na le te kar nekje … kar nekje! avtobusov ne maram, ampak včasih ni izbire. sleeper bus je avtobus s posteljami v dveh etažah. dolge 180 cm (tako da se ravno fiksiram med obe stranici, kar pride v primeru luknjaste ceste kar prav) in široki za eno ali dve osebi. večinoma imajo ob prehodu zaveso ali pa loputo, tako da je celo nekaj zasebnosti. ampak konec koncev, se še vedno počutiš kot v nekem zaboju: premikajočem se in brez wcja. postanki so abstraktna zadeva – najbolj pogosto na 4 ure, če nimaš sreče pa na 12 … in če je cesta zaprta, se čas potovanja za neznano podaljša. včasih pozabijo povedat, da bo proti jutru potrebno zamenjati avtobus in potem se neznansko zabavajo, ko ves zaliman v sekundi dvajset spakiraš stvari in prevzameš iz prtljažnika od prahu in blata komaj prepoznaven premočen in smrdeč nahrbtnik … za močne živce. (sem že rekla, da ne maram avtobusov??)

guajarat me je spet spomnil na tisto: da indijo ljubiš ali sovražiš. mislim, da lahko tudi oboje hkrati. po treh oz. osmih mesecih (če prištejem še prejšnje poti po indiji), bi rada rekla, da sem se že navadila vsega hudega, ampak v resnici se nisem. kakšni čisto vsakdanji dogodki me še vedno lahko spravijo iz tira in na rob solz. občutek majhnosti in osamljenosti … ko ne moreš zaupati prav nikomur in potem podvomiš še vase. konec koncev si samo eno bitje tam med milijardo drugih, ki prav tako bijejo svoje bitke. in dan ni enak dnevu in edina stalnica je presenečenje … dlje kot sem tu in več kot vem o tem kulturnem miksu, manj mi je jasno.

pejte pogledat. ampak prej še kam drugam ;)

pozdrav iz vietnama!

error: Content is protected !!